Četrtkovo popoldne se je pričelo zanimivo. Vsaj za nas WishCAMovce, ki radi prelagamo kovinske palice, polnimo vreče s peskom, napeljujemo kable in montiramo luči. Tako nekako namreč izgledajo priprave fotografskega studia pred snemanjem – piflarski pornič.
Plan je bil narediti bližnji (makro) posnetek očesa, ki bi bil uporaben za video tutorial o enem od načinov kako se oko obdela v Photoshopu. Seveda smo iz tega naredili dogodek. Sam sem bil na sceni kot fotograf, ki je občasno kaj »pametnega« povedal v kamero Petra Črnčeca, ki je vse skupaj beležil na video, kadar ni imel v roki kosa pizze, Grega T. Bohinc pa je prevezl vlogo asistenta, ker je bil pač najbolj utrujen. Mihaela Margan Kocbek (enak priimek je zgolj naključje) pa nam je iz svoje agencije Glammodels & Kids posodila simpatično gospodično Anjo Lipar, ki je za nas trpela bleščanje studijske luči iz neposredne bližine. Kakorkoli, glede na njene oči, bi rekel, da je Mihaela izbrala odličen model za naše potrebe.
Začeli smo z odlično Sigmo 50-100 f/1.8 DC Art, a napačno!
Ker je ta leča povsem nova v mojem arzenalu, sem umiral od želje, da jo preizkusim. Seveda to ni makro leča, zato smo enostavno posneli nekaj portretov, da sem potešil svoj firbec in potem dal mir neučakanim kolegom, pa še Anjo smo osrečili z nekaj uporabnimi posnetki za njene potrebe.
Objektiv se je sicer obnesel naravnost čudovito. Je zelo oster, ne premore kromatske aberacije, AF je hiter in natančen, pa tudi sama izgradnja vliva samozavest.
Pojavila se je težava z zaklopom
Smo pa naleteli na manjšo težavo. Naša studijska luč Bowens GM500R se sinhronizira pri hitrosti zaklopa max 1/160s in vse kar je bilo hitrejše od tega, je na posneti fotografiji seveda pustilo črn pas (banding).
Da smo se znebili bandinga, smo morali čas zaklopa znižati na 1/160s. Pri tej hitrosti smo morali imeti precej sreče za jasen posnetek, ker ta objektiv nečesa pa le nima in sicer stabilizatorja. Grega je, kot se za dobrega asistenta spodobi, od nekod potegnil stojalo in rešil dan.
Da še malo razložim zakaj je bila hitrost zaklopa 1/160 s sploh problem. Po šestih kavicah, treh energy drinkih in neprespani noči, se rokica pač malo zatrese in to se pri počasnejših časih zaklopa opazi na fotografijah. Ni vedno zelo očitno, se pa vidi pri povečavi fotografije 1:1. Staro pravilo, da nastavimo hitrost zaklopa na goriščnico v mm x 1.5, pri fotoaparatih z večjo resolucijo ne drži več vode, ker se tresljaji vseeno vidijo. Osebno na objektivih brez stabilizatorja uporabljam hitrost zaklopa, ki je vsaj 2x večja od goriščnice. Se pravi, pri goriščnici 100 mm, recimo uporabim hitrost zaklopa 1/250 s itd. Gemini studijska bliskavica pa nas je omejevala na hitrost zaklopa 1/160 s, zato smo ta problem enostavno rešili z uporabo stojala.
Nadaljevali smo s Tamronom SP 90 mm f/2.8 USD Di, ampak …
Po nekaj uspešno posnetih portretih sem se vdal pritisku kolegov in nataknil makro objektiv, Tamron SP 90 mm f/2.8 USD Di, da smo se lahko bolj približali, oz. v kader dobili zgolj oči. Zadeva je tekla gladko, iz f/5.6 smo se prestavili na f/16, da smo imeli dovolj globinske ostrine. Lahko bi šli še dlje, ampak iz izkušenj s to lečo vem, da pri f/16 daje najboljše rezultate, oz. je najbolj ostra. Hitrost zaklopa smo pustili nespremenjen, prestavili smo pa ISO iz 50 na 100. Tako je ISO ostal v idealnem območju, se pravi, da smo dobili fotografijo s kar čim manj šuma, dobrim kontrastom in barvami, smo pa tudi malo manj namučili luč, ki smo jo že tako morali pojačati zaradi spremembe zaslonke, ki je sedaj prepuščala neprimerno manj svetlobe in seveda tudi Anjo, ki je prenašala te bliske.
Kljub temu, da ta leča premore stabilizator, smo ostali kar na stojalu, ker je bilo drugače zelo težko dobiti ostro fotografijo. Pravzaprav je s tem tako, da je priporočljivo stabilizator izklopit, kadar se dela s stojalom, drugače se lahko zgodi, da stabilizator poskuša odpraviti problem, ki sploh ne obstaja in samo poslabša zadevo. Kakorkoli, dovolj je bilo, da sem se premaknil za milimeter, pa je šlo vse po gobe. Seveda tudi Anja ni mogla biti popolnoma pri miru in tako smo iz enačbe izločili vsaj moje tresoče roke.
Najbrž bi se tukaj končalo, če ne bi Grega opazil, da mu ni najbolj všeč geometrija, ki smo jo dobili z 90 mm lečo, zato smo nataknili Nikonov 60 mm makro objektiv.
Nikon AF-S Micro Nikkor 60mm/2.8G ED je na koncu bil prava izbira
Vse nastavitve (ISO, zaklop, moč in pozicija luči) so ostale skoraj popolnoma enake, le da smo Anji pokazali, da ne poznamo pomena »osebni prostor« in ji s stojalom zlezli skoraj v naročje ter pomolili objektiv vse do nosa haha. Ampak, nastala je pa fotka, ki smo si jo potrebovali in Anji, vajeni objektiva, seveda takšna bližina našega stekla ni bila pretirano neprijetna.
Na koncu smo bili vsi zadovoljni itd. itd. in nastala je odlična fotografija. Kako pa je bila še profesionalno obdelana v photoshopu pa si lahko ogledate v tem tutorialu z Grego.
Upamo, da vam je bil ta blog všeč in ste se naučili kaj novega. Če bi želeli v prihodnje brati še več takšnih blogov, podprite nas WishCAMovce tako, da si naredite kakšen brezplačen portfolijo ali dva na našem WishCAMu .
Hvala in se beremo naslednji teden!
Kakšna je bila še preostala studijska oprema?
- fotoaparat Nikon D500
- studijska luč Bowens GM500R
- softbox Quadralite 120×80 cm
- stojalo za softbox Quadralite AIR 260 cm
- stojalo za fotoaparat Manfrotto 055
- srebrn odbojnik Quantuum 180×120 cm
Odličen članek in opis dogajanja. Skoraj kot bi bil sam tam. Btw, tudi izdelek je super. Bravo.
Hvala Roman! 🙂