Vsake toliko lahko na Facebook-u zasledimo vprašanje, s katerim smo se nekoč srečali že vsi fotografi – kakšno opremo naj kupi začetnik?
In odgovor je vse prej kot preprost, kar se vidi tudi po zelo “barvitih” komentarjih pod takimi vprašanji. Oseba, ki jo to zanima, dobi vsega po malo – od nepotrebnega sarkazma, pa vse do super uporabnih predlogov. Mnogo sreče pri ločevanju zrnja od plevela, hehehe. Kakorkoli, ponavadi je prevladujoč en problem in to je nizek proračun, oz. “budget” in na tem mestu smo se odločili pokazati, da je v studiu možno tudi z izjemno poceni opremo dobiti rezultate, ki so vsaj zelo podobni tistim, ki jih lahko dobimo z našo običajno (dražjo) studijsko opremo. Vse kar potrebujemo je le dobra vizija in kanček iznajdljivosti ter, ker je praktično cela ekipa WishCAM-a potrebovala nove profilke, smo pričeli z avanturo. 😀
Zadeva nam ni bila povsem tuja, ker smo tako nekako tudi sami začeli to našo fotografsko pot, je pa res, da smo se zadnje čase že kar malo razvadili. Čas za malo nostalgije in ročnih spretnosti. O slednjih ne bom kaj veliko povedal, recimo samo, da ni nič padlo ali se prevrnilo, kar je že svojevrsten dosežek, ker znamo biti včasih tudi malce nerodni.
Ni bili preprosto. Tudi hitro ne. Smo pa uspeli in to z opremo ob kateri bi se marsikdo samo nasmehnil. Če je volja in če človek pripravljen žrtvovati nekaj svojega časa za priprave – se da! Pa bom kar malce razložil kako, kaj in zakaj smo naredili, kot pač smo.
Kakšna je bila budget foto oprema?
Ko smo naredili vzorčni portret z običajno “dražjo” studijsko opremo (spisek te opreme je na dnu tega članka), smo se odločili, da izločimo vso tisto standardno opremo, ki jo je moč nadomestiti s predmeti, ki jih najdemo praktično v vsaki hiši, kleti, podstrešju, …
Naša nova stojala so tako postala stoli, vozički, metle, gumice in veliko selotejpa. Ni bilo najlepše, ampak je opravljalo popolnoma enako funkcijo. Fleše smo na naša improvizirana stojala pritrdili kar z nekaj gumicami in si tako naredili celo po višini delno nastavljive “fleš mounte”.
Studijske luči smo zamenjali s fleši, ki jih je na na spletu moč dobiti že za okoli 40 EUR/KOS. Yongnuo 560 fleš smo si sposodili od kolega Danila Majheniča, drugi fleš, Nikon SB-28 pa od kolega Gregorja Salobirja. Hvala obema, ter tudi Tomažu Strmčniku, čigar fleša pa, na žalost, nismo uspeli pripraviti do tega, da bi se sprožil preko optike. Pri izposoji flešov smo (sicer premalo, hehe) pazili samo na to, da jih je bilo možno optično prožiti. Nikonov SB-28 je v ta namen na naše presenečenje imel na HotShue nameščeno še posebno optično “oko”. Hehe, nismo vedeli, da to sploh obstaja! Pa, smo se spet nekaj novega naučili! S to opcijo optičnega proženja, torej z bliskom, smo se tako ognili uporabi zunanjih radijskih prožilcev za fleše.
Studijsko ozadje smo zamenjali s kosom zdelane in prešite črne rjuhe za vzmetnico, ki se je valjala v sobi z rekviziti. Ker je bila kar precej zmečkana, smo jo še prej malo polikali … ker je to pač lažje in hitreje kot kasnejše popravljanje v Photoshopu.
Namesto Nikon D750 fotoaparata in objektiva 70-200 mm f/2.8 zadnje generacije je dolžnost prevzel Nikon D3200 z objektivom Nikkor AF 28-80mm f/3.5-5.6D. Presenetljivo je bil (vsaj meni osebno) največji problem rokovanje s tem fotoaparatom 🙂 Knofarija je zaradi manjšega ohišja razporejena precej drugače, kot sem navajen, za marsikaj pa je bilo potrebno tudi malo pobrskati po meniju. Problem je bil rešen isti trenutek, ko sem nehal pritiskat nekaj na pamet, ampak sem dejansko pogledal, kaj piše pri gumbkih. Bi šlo še hitreje, če se ego ne bi toliko upiral. Za proženje flešev smo uporabili kar vgrajeno bliskavico na sami kameri – poceni, oz. brez kakršnega koli dodatnega stroška …. a v studiu. Tako daljinsko optično prožiti fleše na prostem si ne bi upali (smo že enkrat poskusili, se naučili the hard way, not a good idea, haha)!
Postavitev in testiranja low budget opreme
Na našem ozadju smo pričeli s testiranjem fleša, od katerega smo želeli, da nam za modelom naredi rahel glow… sijaj, ki bi portretiranca malce ločil od ozadja. Poskusili smo narediti razpršilec svetlobe iz papirja. Čeprav smo se ob tem kar pozabavali, željenega efekta nismo dosegli. Papir nam je v bistvu samo odvzel nekaj setlobe, oblika le-te pa je praktično ostala enaka. Zato smo posegli kar po klasičnem difuzorju – razpršilno “čepico”, ki se jo natakne kar na sam fleš in se jo običajno dobi kar zraven fleša. Če pa je nimate, pa jo je moč dobiti preko spleta za drobiž (še vedo spada v “low budget” kategorijo, hehe). Naš čepica sicer ni bila ravno za ta model fleša, ampak to ni bilo nič takega, kar nismo mogli rešiti s par cm selotejpa!
Takoj zatem smo se lotili glavne luči, torej fleša, katerega svetlobo smo odbijali od bele stene, ki je tako s svojo odbito svetlobo nadomestila naš “profi” softbox. Sam fleš je osvetlil praktično celo steno, kar je bilo preveč, saj smo hoteli simulirati velikost in obliko softboxa ter smo mu zato nataknili iz kartona izdelan t.i. snoot – tulec, ki nam je pomagal usmeriti in oblikovati svetlobo. Potrebnega je bilo samo še nekaj eksperimentiranja z oddaljenostjo fleša od stene, da smo zadeli približno obliko in velikost našega softboxa.
Primerjava oblike svetlobe s snootom in brez
Ker fotografi veliko damo tudi na “Catchlighte” v očesih, smo obliko svetlobe preverjali tudi v očeh – bolj za gušt, kot kaj druga hehe. Sicer nismo dobili popolnoma istega rezultata kot s softboxom, ampak približek je bil kar zadovoljiv. Samo opomba: naš snoot je bil iz kartona rjave barve, kar je seveda kar vplivalo na temperaturo svetlobe, kar smo potem kasneje popravili v postprodukciji. Temu bi se lahko ognili tako, da bi ga naredili ali iz belega kartona, ali pa v tega rjavega na notranjo stran zalepili bel papir, ali pa recimo alu-folijo, ki jo uporabljamo v kuhinji. To se vsekakor splača narediti, če boste večkrat fotografirali na tak način.
Primerjava Catchlight-a v očesu
Fotkamoooo!
Pa smo prišli smo do začetka fotoshootinga. Čas, da malo razložim nastavitve. S studijsko opremo smo fotografirali z 1/160 s (zaradi sinhronizacijskega časa studijskih luči), ISO-100, f/8 in goriščnico 70 mm. Nizek ISO smo si lahko privoščili, ker so studijske luči več kot dovolj močne, f/8 zato, ker je to neka vrednost, ki načeloma nobenemu objektivu ne povzroča nekih težav, pa tudi za naše potrebe je bila čisto ustrezna vrednost, ker smo želeli oster obraz. Goriščnico 70 mm smo izbrali zato, ker je že primerna za fotografiranje takšnih portretov, pa tudi oba objektiva se je dalo nastaviti na to goriščnico. V glavnem, pri nastavitvah smo bili posebej pazljivi, da jih je bilo možno poustvariti tudi z budget opremo, da je bila primerjava čim bolj poštena. A vseh nastavitev, kar smo ugotovili med samo pripravo in nastavitev budget opreme, seveda nismo mogli obdržati identičnih.
Z budget opremo smo torej fotografirali s časom 1/200, zaslonko f/5.6, ISO-400 in goriščnici 44 mm. Takšno zaslonko in ISO smo izbrali zato, ker smo pri tej kombinaciji dobili željeno jakost osvetlitve. Zaslonke nismo hoteli bolj odpirati zato, ker smo želeli ohraniti dovolj globinske ostrine, pa smo zato raje dvignili občutljivost senzorja. Ok, glede na to, da smo bili od portretiranca oddaljeni kakšna dva metra IN ima crop senzor nekoliko večji DOF (depth of field – globinsko ostrino, s katero smo se pri f/5,6 tudi nekako bolj približali ekvivalentnemu DOFu f/8 na FX – ful frame aparatih) bi morda lahko zaslonko še malenkost bolj odprli ter še malenkost znižali ISO, a smo nekako ostali pri teh nastavitvah. Hitrost zaklopa, ki pa na jakost svetlobe iz fleša v fotografiji ne vpliva, pa smo dvignili na maksimalno možno vrednost, pri kateri so se naši fleši še sinhronizirali in še ni prišlo do pojava “bandinga”. S to hitrostjo smo želeli kolikor možno izničiti vpliv obstoječe ambientalne svetlobe v prostoru. Ta je, na naše presenečenje, pričela biti pošteno moteča že pri ISO-400! Uau, tega pa iskreno nismo pričakovali! No, pa smo se spet nekaj naučili! 😀 No skratka ambientno svetlobo smo nato zmanjšali na minimum tako, da smo ugasnili vse luči ter eno in edino okno zastrli z odbojnikom, ki je bil ravno pri roki. Lahko bi seveda tudi zagrnili žaluzije, če bi delovale, hehe.
Težavam, pa še ni bilo konca! S temi nastavitvami smo namreč zabeležili tudi odboj svetlobe od glavne luči na drugi strani obraza, kar smo rešili s postavitvijo črnega “odsevnika” na tej strani, kjer je bil ta nezaželen odboj svetlobe. Ne, seveda to še ni bilo vse. Tudi fleš, ki je vgrajen v kameri, t.i. pop-up flash, nam je metal svetlobo na obraz portretiranca, čeprav smo želeli, da zgolj sproži fleše, ki smo jih postavili. Rešitev je lahko zastonjska, če ste pred tem pop-up flešom pripravljeni držati ali pa nekako pritrditi npr. kreditno kartico, žlico ali kakšen keks, hehe, a mi smo raje hoteli imeti oboje rok bolj prostih (eno za fotkat, drugo za šalico kave, hehe) zato smo na aparat nataknili IR panel, ki je blokiral to neželeno svetlobo pop-up fleša (razen prožilne IR svetlobe) in ga je nenazadnje možno na eBayu dobiti za dobrih 10 EUR. Torej… še vedno zelo majhen izdatek.
Wait, there’s more. Ko smo zastrli okno, je bilo v prostoru precej temno in to je prineslo seveda tudi – tadaaa, težave s fokusiranjem! Težko je namreč natančno nastaviti ostrino, ko gledaš skozi majhen okular fotoaparata v mračnem prostoru. Pomagali smo si z Live View opcijo na zaslončku, a je bil toliko “mehkejši” od tistega v dražjem modelu, da smo tudi tako le s težka točno zadeli.
No, navsezadnje smo vse uspeli “poštimati” in naše fotkanje se je pričelo, serijsko, eden za drugim, na hitro, ker smo eni bili že bolj lačni, drugi smo morali po otroke v vrtce, spet tretji na druge šutinge itd. Saj veste, lajf. 🙂
Na začetku smo si sicer zadali, da bi zavoljo poante vse portrete posneli z izbranim budget objektivon Nikkor AF 28-80mm f/3.5-5.6D, pa smo se v drugi polovici fotkanja vseeno nekako odločili uporabiti nekoliko boljši, a še zmeraj povsem budget(!) prime objektiv Nikkor AF 50 mm f/1.8 D, ki se rabljen prodaja tudi pod 100 EUR. Ta nam je dal malenkost več ostrine in malenkost lepše barve, fiksna goriščnica 50 mm pa je bila proti 44mm, kot smo uporabili na zoom objektivu, zanemarljiva razlika. A dobljene barve in dinamični razpon seveda še zmeraj niso mogle biti takšne, kot na D750 fotoaparatu. Razlike smo pripisali senzorju in drugemu procesorju v samem fotoaparatu, višjemu ISO-u in kartonastemu snootu, ki je barval malce na rumeno. 🙂
Se torej dá posneti nek portret z budget opremo?
Na kratko, da. Nujen je sicer prostor, kjer je moč kontrolirati obstoječo ambientno svetlobo. Postavitev luči bo (vsaj prvič) trajala precej dlje, kot bi sicer, vendar je popolnoma izvedljivo. Nekaj več dela je najbrž potrebnega tudi v post produkciji, kar v osnovi pomeni nekaj več Photoshopiranja. 🙂
Z dražjo, bolj profi opremo gre predvsem hitreje, tako pri samem fotografiranju, kot tudi pri kasnejši obdelavi fotografij, vsekakor pa ni nujna za začetek fotografske poti. Tudi namen tega članka nikakor ni, da skuša kogarkoli odvrniti od nabave dražje opreme, bog ne daj! Če le imate možnost investirajte v boljšo opremo in si olajšajte življenje, hehe! S tem projektom smo želeli samo pokazati, da je možno narediti lične portrete tudi s popolnoma “vstopno” opremo. Dražja in novejša oprema pač daje več ostrine, lepše barve, manj kromatske aberacije, več dinamičnega razpona itd. ter hitrejši potek fotografiranja, torej hitrejšo nastavitev opreme, načeloma manj dela v postprodukciji itd.. ter, v nekaterih primerih, tudi malenkost več kreativnih možnosti, a vsekakor NI nujna za nek začetek fotografske poti.
Dobra novica za konec pa je ta, da podobna budget oprema, kot smo jo uporabili mi v tem projektu, ne bi smela stati kaj več kot približno 350 EUR, če posežemo po rabljeni opremi. Ta številka pa se najbrž ne sliši tako hudo za začetek biznisa, a ne? Zato, kar pogumno! 🙂
Tako, sedaj pa je napočil čas, da vam pokažemo še oba rezultata in vam damo priložnost, da si tudi sami ustvarite mnenje o zmogljivosti low budget opreme.
In na koncu še nekaj fotkic, ki so nastale s tole “Budget” opremo 🙂
Uporabljena dražja (pro) foto oprema:
– fotoaparat Nikon D750
– objektiv Nikon AF-S 70-200mm f/2.8E FL ED VR NIKKOR
– studijska luč Bowens GM500R
– studijska luč XY
– softbox Quadralite 120×80 cm
– stojalo za softbox Quadralite AIR 260 cm (2 kom)
Uporabljena cenejša (low budget) foto oprema:
– fotoaparat Nikon D3200
– objektiv AF 28-80mm f/3.5-5.6D Nikkor
– objektiv AF 50 mm f/1.8 D Nikkor
– flash Nikon SB-28
– flash Yongnuo 560
– razpršilna kapica, IR panel, stoli, metle, selotejp, karton,…
Stay tuned!
Kmalu bomo objavili še Matjažev video iz ozadja fotkanja ter Gregov tutorial, kjer obdela eno izmed zgornjih fotkic. Link boste lahko našli na le-tem mestu IN seveda tudi na naši Facebook spletni strani ter našem WishCAM TV – Youtube kanalu!
Upam, da ste se iz tega prispevka lahko kaj naučili in se beremo v prihodnje! 😉
Če bi želeli v prihodnje brati še več takšnih blogov, podprite nas WishCAM-ovce tako, da si naredite kakšen brezplačen portfolijo ali dva na našem WishCAM-u! 😉 HVALA!!!
HVALA za te res koristne informacije!