BLOG: Fotografiranje konja z Majo Lesar

Nekega pozno poletnega oz. zgodnje jesenskega dne me je kontaktirala ekipa Wishcama in hitro je stekel pogovor o tem, da bi veseli Štajerci obiskali vesele Gorence na enem izmed mojih konjskih fotošutov in na to temo posneli vlog. Itak, da sem bila takoj za in priprave so se začele! – Maja Lesar

Nekega pozno poletnega oz. zgodnje jesenskega dne me je kontaktirala ekipa Wishcama in hitro je stekel pogovor o tem, da bi veseli Štajerci obiskali vesele Gorence na enem izmed mojih konjskih fotošutov in na to temo posneli vlog. Itak, da sem bila takoj za in priprave so se začele.

*Predviden fotošut bo potekal na nebeških pašnikih Neže Podpečan na Brezjah. Check.

*Modela Wiskey (arabec, kastrat) in Klara (deklica zaljubljena v Wiskeya). Check.

*Kostumi in dodatki. Check.

*Oprema (ravno frišni Tamron 70-200 g2 f/2.8 – To je super športna in portretna leča. Zato uporabljam na fotošutih s konji in psi po večini le to. Ima dovolj veliko goriščno razdaljo, da ne potrebujem stati povsem poleg konja, ob enem pa ima visoko svetlobno jakost, torej f/2.8, in dopušča dovolj svetobe v lečo, tako, da se tudi v šibki svetlobi v povsem odprti zaslonki odlično znajde.) Check.

*Dobra volja. Check.

 

Ko takole vse štima, sigurno nekaj nekje podleže pritisku. Pri nas je bilo to vreme. Iz idiličnega toplega vremena se je ravno ta dan prevesil v megleno, rahlo deževo težavo, ki se je na koncu izkazala za kar ok, saj je bilo vse skupaj rahlo mistično ob enem pa je ravno rahlo oblačno vreme z difuzno svetlobo boljše od sončnega, kjer je hitro kaj presvetljeno oziroma so sence “grobo zarezane”. Sama se rada igram z naravno svetlobo. Vedno ne gre vse po načrtih, sploh če bi želel dobiti kader na strani sonca, ampak ravno to mi je izziv. Z umetno svetlobo si lahko olajšamo delo, ampak delo v naravi je delo v naravi, zato skušam s seboj V NARAVO nositi čim manj opreme. Prav tako zna oprema strašiti konje, kar pa sigurno ni priporočljivo.

Konja za tokratni fotošut sem izbirala po znanju trikov, odnosa med lastnikom in konjem in tudi na podlagi lepote. Neža ima v svoji “zbirki” konj dovolj železa, Wiskey pa se je izkazal za trenutno najbolj natreniranega (in tudi enega izmed lepših). Ker sem že imela v glavi kader, ki ga želim posneti, sem točno vedela na koga se naj obrnem.

Kar se tiče samega prostora je pri konjih možno dvoje. Ali se v njem počuti popolnoma sproščeno (sploh če je blizu čreda, kjer išče in najde zavetje) ali pa se počuti vznemirjeno. Ne eno, ne drugo ni najbolje. Konja želimo imeti vedno dovolj sproščenega, da da ga od živčnosti ne premaga želja po bežanju od nas in dovolj iskrivega, da se na posnetkih vidi njegova energija. Apatični konji na sceni so nekaj najbolj melanholičnega kar se ti lahko zgodi, zato je fino, da ga s prostorom sicer seznaniš, še bolj kot to pa je pomembno, da zaupa svojemu vodniku.

Kot konjski fotograf je potrebno upoštevati tudi nekaj osnovnih praks rokovanja s konjem. Moramo biti vidni oziroma moramo dati konju vedeti da smo tam; ne hodimo mu direktno za zadnjo plat. Konji so v naravi plen in to imajo zapisano v svoji DNK. Sovražnik se vedno prikrade od zadaj in naravni refleks je brca. Zato moramo naš prihod vedno naznaniti. Kar se tiče samega fotografiranja in pozicije bi rekla, da se prilagaja situaciji oziroma kadru, ki ga želimo ujeti. Jaz sem vedno rada nizko, v počepu, tudi pri konjih, ker imam občutek, da jim s tem vdahnem še malce več gracioznosti. Je pa res, da je povsem odvisno od konja in kadra.

 


Namen tega fotografiranja je bil dobiti par luštnih portretov Klare in Wiskeya, za grand finale pa sem si zamislila kader, kjer Klara s taktirko v obliki palčke, v plesnem gibu, nakaže konju, naj se dvigne na zadnje noge oziroma z njo zapleše. Ker je bil trening prešnje dni uspešen, smo si nadejali super izvedbo. Najprej smo pašnik omejeli, da smo omejili konjevo gibanje. Še vedno pa pustili dovolj prostora, da je razvil galop. Najprej smo mu pustili malo svobode, da je “dal ven” vražičke in s tem postal bolj kooperativen, potem pa se je fotografiranje zares pričelo.  Najlažje si je med fotografirnajem pomagati s priboljški. Te uporabi vodnik ali asistent, da konju pritegne pozornost. Bičkom se skušamo izogniti, sploh če ima konj nanj negativno konotacijo. Ker naj bi bil le podaljšek naše roke, mora konj, da izgleda na posnetku ok in neprestrašeno, biti nanj navajen v tej meri, da ga spodbudi h gibanju, nikakor pa ni mišljen za ustrahovanje. Bičke uporabimo navadno za dvig impulza koraka, torej za kas ali galop, če drugo ne prime (včasih se konji zavedajo svoje veličine in se ne pustijo motiti, dokler ne vidijo “podaljška”). Absolutno pa se more fotograf ali konjar zavedati, da se okrog konja obnašamo umirjeno, brez nekih hitrih potez in kretenj. Umirjeno a odločno.

 


Ker pa je konj živo bitje se občasno zgodi, da tudi najbolj pridni nimajo dneva za izvajati zahtevenjše like. Wiskey v vsej svoji lepoti nekako ni zafunkcioniral ravno na ta dan. Ko je prišlo do zahtevnejših trikov, najprej ni spustil na hrbet Klare, povsem zaradi prevelike živčnosti momenta (veliko nas je stalo okoli, parkrat ji ni uspelo prit gor, v tretje se je že upiral, oblekica je segala čez zadnjo plat in ga je takrat to strašilo itd…), kasneje pa ni in ni dvignil sprednjih nog. Poskusili smo večkrat, ga vmes sproščali, mu pustili dihati (ga razbremenili poziranja), tako da na koncu je le “popustil”. Konjem je treba med samim fotografirnajem, sploh če je to daljše, ponuditi kakšno pavzo, odmor. Ravno toliko, da si nabere novih moči. Tega seveda ne mores početi nonstop, ampak za nek povprečni fotošut, ki traja uro, uro in pol, naj bi bili vsaj dve pavzici. To je lahko tudi enostavno hoja iz enega prizorišča fotkanja do drugega. Naš fotošut je trajal uro in pol in Wisheyu smo pustili dve krajši pavzi. Ko konju koncentracija pade se to kaže v samem odporu do dela in nezanimanju (tudi za priboljške). To je znak, da je potrebno s fotošutom zaključiti, ker roko na srce, tudi če bi se še matrali, bi bilo skoraj brezpredmetno. Fotografije so v večini neuporabne. Čustveno stanje konja se tako kot pri ostalih živih bitjih vidi tudi na fotografijah. In sigurno si ne želimo, da bi na naših fotkah konji zgledali izžeto.

 


Sprva sem se rahlo sekirala, ker se je celotna ekipa zelo trudila dobiti dobre posnetke, potem pa sem kot že n-krat v življenju spoznala, da se vse zgodi z razlogom in rahla nekooperativnost konja je nekaj s čimer se konjski fotografi srečujemo in tudi v taki situaciji je potrebno stisniti kar največ oziroma kader prilagoditi. Absolutno pa brez prisile! Na vsakem od svojih “šutov” želim, da je vzdušje sproščeno in modeli veseli, zadovoljni.

Na koncu smo dobili kar nekaj čudovitih posnetkov, takih ki sem si jih zamislila. Videlo se je, da je Klara do ušes predana konju in konj njej, zato ni bilo težko dobiti lepih kadrov, kjer sta drug drugemu izkazovala naklonjenost. To pa je bistvo. Sodelovanje med modeloma.

Tudi v sami obdelavi posnetkov želim vdahniti neko zgodbo. Ne nujno blazno dramatično kot je bila ta, ampak vseeno odpravim anomalije, napake na fotografiji, kot so kaka slina ki se je nabrala na kotičkih ust konja, kakšne vrvi, povodci, ki je bolje da so zakriti, skratka moteči elementi, ki bi znali skvariti kader.

Čeprav z rahlimi odkloni, je bil ta dan idealen. Odklone smatram kot dramatične vložke, ki plemenitijo celotno zgodbo. Kot velike dramske zgodbe. Začetek, ki obeta, zaplet, vrhunec drame, razplet in srečen konec. Tak je bil naš snemalno-fotografski dan.

Ekipa WishCama se je izredno potrudila, posnela odličen vlog in resnično sem vesela, da lahko z njimi sodelujem!

Hvala še enkrat! <3

Maja Lesar


Za zaključek pa še nekaj fotk, ki so na tem shootingu nastale:

 


Podpri WishCAM – pridruži se nam!

Kaj praviš, ti je bil ta video všeč? 😎😁  Podpri nas pri ustvarjanju novih videjev tako, da si v našem super duper novem spletnem iskalniku fotografov www.wishcam.com narediš kakšen brezplačen portfelj ali dva! 🙂

Tega bomo najbolj veseli, saj nam boš s tako pokazal/a, da ti je všeč, kar počnemo! 🙂

Se vidimo na WishCAMu!

☀️☀️ Keep on smilin’ keep on shinin’ ☀️☀️
Ekipa WishCAM


Avtor: Isa Gavin

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja